COP15 |
Kratki in dolgi reporti iz centra odpora. |
The invisible, deceitful and utterly elusive authors of:
V Kopenhagnu je CJA (climate justice action) organizirala več kot 3000 prenočišč za aktiviste. Na vseh stičiščnih točkah se lahko dobi hrano. Vsak dan ob 19:00 poteka akcijski sestanek, na katerem se v plenumskem duhu direktne demokracije odloča o tehničnih zadevah za naslednji dan. V trenutku vidiš 500 ljudi in 1000 dlani, ki mahajo v znak strinjanja. V metodah se prepoznamo.
Policaji so popolnoma oboroženi. Na demosu, ki se je odvil 12. decembra, so 2000 glavo množico obkolili na vsakem križišču, dokler ta ni posegla po šprintu do naslednjih tarč. Za vogalom v naslednjo ulico, ki vodi do Foruma nas pričaka rumen dim in 200 policajev z krvoločnimi psi. Taka je ta demokracija, ko država v enem mesecu spremeni zakone, da policiji dovoli preventivne areste in preiskave. Tako so lahko kogarkoli, ki jim je deloval sumljivo ustavili, preiskali in zasegli banalne stvari, kot recimo šal, s katerim bi se lahko človek “zamaskiral” v bližini protesta. Tako se te stvari odvijajo, ko v mesto prinese tisoče anarhistov. In te odzive je bilo lepo videti na obrazih prascov čakajoč s pendreki, prestrašeni pred 2000 razpizdenimi anarhisti, ki nimajo nič za zgubiti kot lastnih okov, ki nimajo zgubiti nič kot neskončen svet dolgčasa in vsakodnevne represije v podobah neke davne demokracije.
Reforme bodo edino prinesle ekološki fašizem. Carbon-trading in offsetting je kapitalistično uteleščenje tržnih rešitev za sicer krizo narave. Ta bo kvečjem zasužnjila južne dežele v prid politični korektnosti severa. Vsi se strinjamo, da kapitalizem je kriza, da takšne in drugačne reforme ne bojo prinesle ničesar drugega kot podaljšanje večne krize v katero smo vpeti, tisti v mestih, kot tisti na podeželju. V nobenem od pogovorov seveda ne sodelujejo predstavniki staroselskih družb, v katerih vsak mesec diagnosticirajo povprečno pet novih obolenj za rakom. Te stvari za nas severnjake pač niso važne.
Proti policiji trenutno nimamo drugega orožja kot strast in vztrajnost. Nasprotovali bi jim lahko samo z nasiljem, ki se na tej točki zdi neizogibno. Pisanja in dejanja raznih “nevidnih komitejev”, ki so se nam prej zdela ekstremna zdaj postanejo popolnoma jasna. Stvari se kristalizirajo. Slišati je neskončni zamolkli trušč, pripravljanje na odprto vojno. Drugega kot to, ne moremo pričakovati.
Prišel v Copenhagen, na vlaku me je oborožen policaj popolnoma preiskal. Ogromna pestrost ljudi v prostorih za spanje. Policaji ponoči pridejo preiskat prostore. Imajo neke informacije o nekih molotovkah. Ljudje tečejo in kričijo “Cops! Cops! Cops!”. Nekateri spijo naprej, drugi se oblečejo in tečejo za njimi. Jutro prinese nov sestanek. Aktivnosti je preveč. Po celem mestu so razpršene ljudske kuhinje, kjer lahko dobiš vegansko organsko hrano za simbolične cene. Povsod se sprehajajo policaji.
Nihče se ne zaveda kaj prihaja.
V ponedeljek, 7. decembra se v Copenhagnu začnejo mobilizacije proti COP15 (United Nations Climate Change Conference). Glavna svrha mobilizacij je, da se pri okoljskem vprašanju ne moramo muditi z reformami ampak edino z dejanskimi spremembami. Nekateri razumemo, da so okoljski problemi inherentno povezani z produkcijskim sistemom, ki ga kapitalistična ideologija vedno kaže kot edinega možnega. Na kratko, ne da se nam popravljati že tako pokvarjenega sistema.
Ker bodo poceni slovenski mediji pisali o sami konferenci samo tisto, kar se lahko prevede iz press releasov, bi raje podali naše poglede, zgodbe, prav z dogajanj iz celic odpora, z ulic, plenumov, bojnih linij in osvobojenih prostorov.
